Poguba

Sediva pred hišo na stari leseni klopi in gledava v daljavo proti Ljubljani. Res je lep poletni večer in sonce počasi zahaja ter se lesketa v vseh toplih barvah obzorja.

V daljavi zagledam nekaj kot utrinek na nebu. Takoj vem, da je nekaj narobe. To ni utrinek, to je ponovni napad z atomsko bombo in tokrat ni rešitve. Iz Ljubljane se proti nama širi udarni val z neverjetno hitrostjo. A to ni le udarni val, to je ognjeni udarni val, ki požira vse na svoji poti.

Približeval se je tako hitro, da sva vedela, da tokrat ne moreva uiti. Spogledava se in se zadnjič objameva v zadnji objem, ki ga le sekunde kasneje pogoltnejo ognjeni zublji pogube.

Tako hitra smrt sploh ni boleča, le topla in naju ni več. Sva vsaj ostala skupaj v prahu pogube.