Konec tehnologije

Vsi smo čutili, da se bo zgodilo nekaj slabega. Neka ženska mi je celo razlagala, da naj bi z neba začelo padati kamenje. Seveda, kot da smo v kameni dobi. Saj ženska ni bila resni, v tem primeru bi vsi umrli, nebi bilo rešitve.

Videli sva, da se nekaj približuje z neba zato sva hitro stekli v hišo, kjer so se zbirali še ostali ljudje. Obšla nas je slutnja, da moramo odvreči vse kar je povezano s tehniko. Vse telefone, računalnike in razne strojčke. Kmalu se naj je približala majhna okrogla in svetleča naprava. Poskenirala je vsakega in vase posesala vse denarnice in mobitele. V tem trenutki sploh nismo več vedeli kaj naj si mislimo in kaj se za vraga sploh dogaja.

Sodelavki Marjeti sem rekla, da je sedaj konec materialnega obdobja in da se nam približuje novi svet, popolnoma nov način življenja. V tem svetu se bo vse kupovalo brez denarja. Jaz naredim nekaj za tebe in ti nekaj za mene. Izmenjava nematerialnih dobrin.

Kar naenkrat sem se znašla v drugem svetu. To je bil kot neke vrste test, če res lahko uspem v svetu brez materializma. Fantu sem pisala mejl, če se mu je zgodilo isto. Kmalu sem bila na poti k pedikerki in me je skrbelo kaj se pravzaprav sploh dogaja. Sem vse skupaj sanjala, ali je bilo resnično?

Ljubezen ali strast?

Razdvojena med ljubeznijo in strastjo. Spoznala sem te na delovnem mestu. Takoj si pritegnil moj pogled. Kmalu nisem mogla več zbrano delati mojega dela. Čutila sem tvoj pogled na sebi. In vsakič ko sem te pogledala si me gledal direktno v oči. Da sem ti všeč niti nisi skrival. In kmalu si zvedel, da moja zveza s fantom stoji na trhlih nogah.

Kot vsak dan vstanem se pripravim in grem do garažnih vrat in v avto. Smešno, ampak na sprednjih rešetkah avta zagledam zataknjene tri rdeče vrtnice. Odprem vrata avta in v njem zagledam bogat šopek vrtnic. Ravno v tistem trenutku pride mimo prijateljica in mi vrne majčko, ki sem ji jo posodila prejšnji teden. V tem trenutku se zavem, da si vrtnice nastavil ti.

Bila sem vesela a hkrati prestrašena, ker sedaj nisem vedela kaj naj naredim. Naj preneham zvezo z mojim partnerjem in poskusim s tabo? Naj vse skupaj ignoriram in poskušam popraviti kar se je zgodilo?

Ko sem prišla v službo se mi je kar vrtelo v glavi. Tokrat sem na delovnem mestu morala sedeti zraven tebe. Ignorirala sem te, le kaj naj naredim? V glavi se mi noro vrti, izgubljam ravnotežje. Nato se zbudim v svoji postelji. In ti, še vedno v mojih mislih.

Kaos meteorjev

Že dolgo sem razmišljala o tem, kje bi lahko poiskala zatočišče v primeru določenih naravnih katastrof. Predvsem v primeru dežja meteoritov. Zasledila sem že kar nekaj opozoril, da Zemlja izgublja bitko z njimi in z varovanjem nas s svojo atmosfero.

Opozorila so bila vedno pogostejša. Večina ljudi jih ni jemala resno, ampak jaz sem imela pripravljen načrt preživetja. Mogoče se sprašuješ kam naj bi se človek skril pred točo meteoritov, ki so lahko tudi večji kot avto. Ampak jaz vem.

Začelo se je v nedeljo. Bil je dan kot vsak drug. Ob enih popoldne so se oglasili alarmi. Na nebu zagledam oblak padajočih skal, ki se je vedno bolj širil in se približeval mojemu kraju. V paniki sem začela kričati, da moramo hitro zbežati v najbližje zatočišče. Seveda nihče ni vedel kje je to. Navadna zatočišča ne zdržijo takega uničenja. Vedela sem, da jih moram spraviti pod zemljo, in to globoko pod zemljo. To je bila edina rešitev za nas.

V kombiju je bila že vnaprej pripravljena voda in manjša zaloga hrane. Zraven so bile tudi lopate in svetilke. Hitro smo se posedli in z vso hitrostjo odpeljali po cesti. To je bila kar težka naloga, saj so manjši meteorji že padali okrog nas in povzročali manjše in večje luknje ter kraterje  na cestah. Drug problem je bil ta, ker smo se morali peljati kar nekaj kilometrov do prvega tunela v katerem lahko preživimo. Da ne omenim še splošne panike ljudi na cesti, ki niso vedeli kako naj preživijo in so tekali sem ter tja kot ovce.

Grozljive minute so tekle kot ure preden smo prispeli do tunela. Mogoče si že opazil tiste dolge tunele in vrata v sredini tunela, ki peljejo v podzemne sobe. To je bila moja rešitev. Vdrli smo v te sobe, s sabo vzeli vse iz kombija, zaprli vrata za sabo in čakali. Zemlja se je tresla, grozljivo je bobnelo. Upala sem, da bomo nekako preživeli in da bo tunel zdržal udarce meteoritov.

Naslednji dan je kazalo, da se je stanje umirilo. Oba izhoda iz tunela sta bila zasuta, zato smo morali z lopatami kopati nekaj dni preden smo lahko prišli ven iz tunela. Sreča v nesreči, da smo imeli dovolj hrane in vode s seboj. Moje oči še vedno ne morejo verjeti prizoru, ki nas je dočakal. Hiše, rastline, vse kar sem poznala je speštano in spremenjeno v prah in blato. Ničesar in nikogar ni nikjer na vidiku.

Kmalu smo nad nami zaslišali helikopterje, ki so nas peljali v civilizacijo. Povedali so nam, da je takšno škodo utrpela samo naša polovica Zemlje. Ogromen komet nas je oplazil z svojim repom, medtem ko je letel mimo planeta. Škoda pa je vendarle nepopravljiva. Toliko ljudi mrtvih, vsi prijatelji vse države zbrisane iz zemljevida. Evropa bo morala začeti na novo. Preživelih pa je le peščica. Postali bomo nova Amerika z priseljenci iz vsepovsod. Naša kultura je z mežikom očesa izginila iz obličja zemlje.

Poguba

Sediva pred hišo na stari leseni klopi in gledava v daljavo proti Ljubljani. Res je lep poletni večer in sonce počasi zahaja ter se lesketa v vseh toplih barvah obzorja.

V daljavi zagledam nekaj kot utrinek na nebu. Takoj vem, da je nekaj narobe. To ni utrinek, to je ponovni napad z atomsko bombo in tokrat ni rešitve. Iz Ljubljane se proti nama širi udarni val z neverjetno hitrostjo. A to ni le udarni val, to je ognjeni udarni val, ki požira vse na svoji poti.

Približeval se je tako hitro, da sva vedela, da tokrat ne moreva uiti. Spogledava se in se zadnjič objameva v zadnji objem, ki ga le sekunde kasneje pogoltnejo ognjeni zublji pogube.

Tako hitra smrt sploh ni boleča, le topla in naju ni več. Sva vsaj ostala skupaj v prahu pogube.

Ogenj

Zbudim se v prelepo poletno jutro, enako kot vsak dan v tem tednu. Res se prileže tako vreme po tednih kislega dežja in oblakov. S preživelimi smo se pripravljali na kosilo in vse je šlo po načrtih. Imeli smo hrano, pijačo in lepo vreme. Temu smo bili lahko hvaležni, saj ni vsak dan tako.

Pa vendar sem imela nekje v ozadju slabo slutjo, da se bo zgodilo nekaj nepredvidljivega. Živeti v svetu, kjer ne veš če boš imel denar za preživetje in streho nad glavo ti prinese veliko skrbi. Sčasoma začneš opažati stvari, ki jih prej nisi. Dobiš nekakšen instinkt za preživetje v svetu vse pogostejših naravnih in nenaravnih nesreč in napadov.

S kotičkom očesa sem opazila nekaj nenavadnega. Pogledala sem v daljavo za hišo in videla grozljiv prizor. Ne vem kaj so ponovno naredili in kaj je šlo narobe, vendar se je iz obzorja približeval ogenj brez meja, ki je požiral vse pred seboj. Z grozo ugotovim, da potuje z neverjetno hitrostjo in da se moramo hitro rešiti.

Spomnim se, da je v dolini pred hišo reka in da je to edino upanje, ki mi preostane. Življenje je postalo borba za preživetje. Tekla sem proti reki, ki je oddaljena le kakih dobrih sto metrov, ampak zdelo se je kot da sem do nje prispela v sekundah. Vendar je ogenj za mano napredoval še hitreje.

Zajela sem zrak skočila v vodo in še v istem trenutku so se nad vodno gladino pojavili rdeče oranžni zublji plamen. Tokrat sem se rešila, kaj pa ostali?