Opozorila so bila vedno pogostejša. Večina ljudi jih ni jemala resno, ampak jaz sem imela pripravljen načrt preživetja. Mogoče se sprašuješ kam naj bi se človek skril pred točo meteoritov, ki so lahko tudi večji kot avto. Ampak jaz vem.
Začelo se je v nedeljo. Bil je dan kot vsak drug. Ob enih popoldne so se oglasili alarmi. Na nebu zagledam oblak padajočih skal, ki se je vedno bolj širil in se približeval mojemu kraju. V paniki sem začela kričati, da moramo hitro zbežati v najbližje zatočišče. Seveda nihče ni vedel kje je to. Navadna zatočišča ne zdržijo takega uničenja. Vedela sem, da jih moram spraviti pod zemljo, in to globoko pod zemljo. To je bila edina rešitev za nas.
V kombiju je bila že vnaprej pripravljena voda in manjša zaloga hrane. Zraven so bile tudi lopate in svetilke. Hitro smo se posedli in z vso hitrostjo odpeljali po cesti. To je bila kar težka naloga, saj so manjši meteorji že padali okrog nas in povzročali manjše in večje luknje ter kraterje na cestah. Drug problem je bil ta, ker smo se morali peljati kar nekaj kilometrov do prvega tunela v katerem lahko preživimo. Da ne omenim še splošne panike ljudi na cesti, ki niso vedeli kako naj preživijo in so tekali sem ter tja kot ovce.
Grozljive minute so tekle kot ure preden smo prispeli do tunela. Mogoče si že opazil tiste dolge tunele in vrata v sredini tunela, ki peljejo v podzemne sobe. To je bila moja rešitev. Vdrli smo v te sobe, s sabo vzeli vse iz kombija, zaprli vrata za sabo in čakali. Zemlja se je tresla, grozljivo je bobnelo. Upala sem, da bomo nekako preživeli in da bo tunel zdržal udarce meteoritov.
Naslednji dan je kazalo, da se je stanje umirilo. Oba izhoda iz tunela sta bila zasuta, zato smo morali z lopatami kopati nekaj dni preden smo lahko prišli ven iz tunela. Sreča v nesreči, da smo imeli dovolj hrane in vode s seboj. Moje oči še vedno ne morejo verjeti prizoru, ki nas je dočakal. Hiše, rastline, vse kar sem poznala je speštano in spremenjeno v prah in blato. Ničesar in nikogar ni nikjer na vidiku.
Kmalu smo nad nami zaslišali helikopterje, ki so nas peljali v civilizacijo. Povedali so nam, da je takšno škodo utrpela samo naša polovica Zemlje. Ogromen komet nas je oplazil z svojim repom, medtem ko je letel mimo planeta. Škoda pa je vendarle nepopravljiva. Toliko ljudi mrtvih, vsi prijatelji vse države zbrisane iz zemljevida. Evropa bo morala začeti na novo. Preživelih pa je le peščica. Postali bomo nova Amerika z priseljenci iz vsepovsod. Naša kultura je z mežikom očesa izginila iz obličja zemlje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar